José Nicolini
Riccardo Fregoso (rojen 1981) je francosko-italijanski fotograf, ki ga zastopa atelje studiofaganel (Gorica), ter kreativni direktor, trenutno zaposlen kot glavni kreativni direktor pri Dentsu Creative Italy. Diplomiral je iz filozofije in estetike na bolonjski univerzi in Sorbonni v Parizu, ter iz komunikacije na Hyper Island v Stockholmu.
Las que vencen
Vsi poznajo obstoj Jadranskega morja – ali pa obstaja tudi pojem, kot je »Jadranska svetloba«? To je mogoče glavno vprašanje, ko opazujemo posnetke, ki jih je naredil Riccardo Fregoso, sprva na obalah dežel Abruci in Molize, nato je premaknil obzorje severno proti Markam in Apuliji. Adriatico je brez dvoma potovanje, premikanje skozi prostore, opis tirnice po točkah, z veliko dejanskimi prihodi in odhodi vzdolž vzhodnih obal Italije. Istočasno je to neke vrste potovanje, ki lahko vodi v super-časovno, umirjeno in ovijajoče stanje, v katerem se je lažje zadržati dlje časa, postaviti šotor ali se celo izgubiti.
Iz »Blinking Souvenirs«, Claudio Musso.
Če želite najti Italijo v njeni prepirljivi mešanici sladoledov, s karamelo oblitih sladkih ploščic in pečenja, ki ni narejeno za osvajanje, temveč preprosto obstaja, morate iti do središča, njenega bitja, pri čemer poskusite izkopati skrivnosti množine njenih regij. Če pa želite najti »Estate Italiana« (italijansko poletje), morate potovati še dlje, da dosežete območje Jadrana, kjer se skoncentrira fokus vaše pozornosti. Tako je naredil Riccardo s svojim delom-potovanjem, ki je zbrano v tej knjigi, na kisiku, a tudi našem svetem, prekletem in okrutnem ogljikovem dioksidu. Le tam boste zaslišali zvok iz majhnega radia in Elvis bo za vas zapel »Can't help falling in love« (Ne morem si pomagati, da se ne bi zaljubil) – tako kot je zapel zame nekega dne v Pescari na prazni plaži ob svitu – to vam bo ponudilo možnost novega zapeljevanja, tistega, ki bo prineslo hrepenenje, da bi ostali tam vsaj še malček dlje.
Iz »Estate Italiana«, Giulia Cavaliere
intervju o fotoknjigi "Las que vencen"
Če bi morali opisati svoj projekt s tremi besedami, katere bi uporabili?
Te besede bi bile potovanje, čarovnice in motor.
Kaj vas je motiviralo, da ste pričeli s tem projektom?
V moji družini, še posebno med tetami in babicami, obstaja veliko zgodb o tradicionalnem zdravljenju z molitvami, mazili in rastlinami. S tem delom sem se želela podati na pot iskanja zgodb, ki so še vedno tradicionalne na obalnem predelu Argentine. Prav tako sem želela sama na potovanje z motorjem ter združiti svoje znanje in prakso kot antropologinja in fotografinja. Na nek način je bilo to moje prvo etnografsko potovanje, pot iniciacije.
Zakaj ste se odločili za fotoknjigo?
Med potovanjem sem spoznala, da moram zapisati glasove žensk, ki sem jih intervjuvala, in ne zgolj prikazati njihove portrete. Za ta namen se mi je zdela knjiga najboljša oblika. Prenosljiva in majhna knjiga, polna zgodb in molitev, ki bi prav tako postala potovalni dnevnik.
Kaj je bilo posebnega, kar ste želeli vključiti v vašo zgodbo/fotoknjigo?
Želela sem prikazati vzdušje, nabito s čarovnijo, zgodbami in pesmimi, ki obstajajo na obalnem delu Argentine.
Je zaključen projekt enak tistemu, ki ste si ga zamislili na začetku, ali se je med nastajanjem spremenil?
Projekt se je zelo spremenil, odkar sem ga pričela, sprva zato, ker nisem vedela, kakšne zgodbe bom našla. Ženske, ki sem jih intervjuvala, so začrtale mojo pot, predlagale so obisk pri naslednji ženski in mi pokazale smer. Všeč mi je, da so moji projekti odprti in se nikoli ne ve, kam bodo vodili, tako me še naprej navdušujejo s stvarmi, ki jih najdem in se jih učim. Želim izstopiti iz svojih predsodkov in običajnih prostorov.
Ima naslov poseben pomen?
Da, s tem imenom se označuje ženske, ki zdravijo z besedami in zdravilnimi rastlinami. To ime mi prej ni bilo poznano, spoznala sem ga namreč med potovanjem.
Če ima projekt posebno sporočilo, kakšno je?
Če želiš odkriti nove zgodbe, se moraš podati na pot in jih poiskati.
Ste med nastajanjem projekta naleteli na kakšne težave?
Največje težave so povzročale poškodbe in okvare motorja med samim potovanjem. Poleg tega je samostojno potovanje lahko osamljeno in utrujajoče.