Yoshikatsu Fujii
Yoshikatsu Fujii je vizualni pripovedovalec zgodb, čigar delo temelji na fotografijah. Ukvarja se z dolgoročnimi projekti o spominu, družini, sodobnih dogodkih in zgodovini. Njegov glavni medij so ročno izdelane fotoknjige omejene izdaje.
o avtorju
Njegove knjige so bile nominirane za nagrade Paris Photo Aperture Foundation PhotoBook Awards leta 2014, nagrajene pa za PHOTOLUX Award leta 2015 in nagrado Anamorphosis Prize leta 2018. Njegove knjige imajo v številnih muzejih in univerzitetnih knjižnicah, vključno z Muzejem moderne umetnosti v New Yorku in Narodno umetnostno knjižnico Muzeja Viktorije in Alberta v Londonu.
Odkar se je preselil v domači kraj Hirošimo leta 2015, ustvarja dela na temo zgodovine vojne v Hirošimi z njegovega vidika kot predstavnika tretje generacije preživelih napada z atomsko bombo.
Njegova dela so bila razstavljena na festivalu fotografije Chobi Mela International Festival of Photography (Bangladeš, 2017), »Phantom Pain Clinic« na festivalu Jimei × Arles International Photo Festival (Kitajska, 2017), »To Infinity and Beyond« na festivalu BredaPhoto Festival (Nizozemska, 2018), »Not standing still: new approaches in documentary photography« na PHOTO 2021 (Avstralija, 2021), KG+ SELECT (Japonska, 2021), »Lived Happily Ever After« v muzeju Everspring Museum (Tajvan, 2022), The Port and the Image III v muzeju China Port Museum (Kitajska, 2022) itd.
Red String
Prejel sem tekstovno sporočilo. »Danes je zaključena ločitev.« Materino sporočilo je bilo napisano na preprost način, čeprav mi običajno pošilja sporočila s številnimi slikami in simboli.
Spominjam se, da nisem občutil ničesar, le zavedanje, da je napočil tisti čas.
Ker so starši nadaljevali z ločenim življenjem v isti hiši toliko časa, je njun odnos skozi leta počasi prišel do konca. Nič presenetljivega ni bilo, da je razpoka med njima lahko v kateremkoli trenutku popolnoma razbila družino.
Na Japonskem velja izročilo, da sta bila moški in ženska, ki jima je bilo usojeno, da se srečata, že ob rojstvu za mezinčke povezana z nevidno rdečo nitjo. Žal se je rdeča vez, ki je povezovala moje starše, pretrgala ali pa sploh nikoli ni bila povezana. Vendar če se onadva ne bi nikoli srečala, se jaz ne bi rodil v tem svetu. Če že, lahko rečemo, da obstaja neločljiva rdeča nit usode med staršem in otrokom.
Kmalu sem se zalotil pri razmišljanju o razmerju med starši in menoj. Koliko dni bi lahko minilo, da ne bi videl staršev, ki živijo daleč stran? Kaj pa, če jih nikoli več ne bi uspel videti? Nisem si mogel pomagati, da ne bi občutil hude tesnobe glede tega, zato sem se velikokrat odpeljal na obisk v hišo svojih staršev. Vsak dan smo s starši vključeni v neroden pogovor, kot bi igrali prizor v njihovem vsakdanjiku. Sam se jim prilagajam in oni prilagajajo njihov odnos meni. Nikoli pa se nobeden ne vda popolnoma drugi strani, vedno se raje soočamo na pol poti.
Res je, da ostajajo družinske težave nerešene, čeprav si pripovedujemo alegorične zgodbe in delimo svoje občutke. Veliko nam pomeni, da so se naši pogledi skozi komunikacijo spremenili.
Moja družina verjetno ne bo nikoli več skupaj kot celota. Vendar brez dvoma čutim, da je v vsakem od nas dokaz, da smo nekoč živeli skupaj. Ker želim zagotoviti, da se rdeča nit, ki povezuje našo družino, ne bi odvezala, jo želim naviti in jo močno zavezati.
intervju o fotoknjigi "Red String"
Če bi morali opisati svoj projekt s tremi besedami, katere bi uporabili?
Ljubezen, razmerja in ločitev.
Kaj vas je motiviralo, da ste pričeli s tem projektom?
V Tokiu sem začel samostojno živeti, ko sem šel na univerzo. Skoraj polovico življenja sem preživel stran od svoje družine. Med tem časom sem bil edini v družini, ki nisem videl, kako razmerje mojih staršev skozi leta počasi propada. Iskrico ločitve je zanetil majhen prepir med sorodniki, ko sem bil še majhen, vendar je ta tlela še precej časa. Ko sem se vračal domov, je bilo zelo žalostno videti očeta, kako je bil očitno izoliran od preostale družine, prav tako tudi starše, ki so se zasovražili v zmešnjavi ločitvene poravnave. Dejstva, da se ne nikoli več ne moremo vrniti v stanje 'prijetne družine', kot jo lahko vidim na slikah v družinskem albumu, ni lahko sprejeti, čeprav razumem to situacijo.
S tem delom skušam razumeti, zakaj so se pretrgale naše družinske vezi.
Zakaj moram to delo pokazati drugim?
Prvi in najpomembnejši razlog, zakaj sem začel ustvarjati to zgodbo, pa je poskus lastnega razumevanja staršev.
Zakaj ste se odločili za fotoknjigo?
»Red String« sem začel fotografirati okrog leta 2013, pri čemer sem se posvetoval z Yumi glede usmeritev pri delu.
Delo prikazuje ločitev mojih staršev v njihovi visoki starosti. Zaradi zelo osebne narave tematike se mi ni zdelo primerno, da bi delo prikazal na veliki razstavi. Kakšen format naj torej uporabim za predstavitev dela? To mi je povzročalo precej skrbi.
V tem času sem zasledil obvestilo, da bo fotografsko združenje RPS začelo sprejemati prijave za delavnico ročne izdelave fotoknjig.
Takoj sem se prijavil na delavnico, saj se mi je zdela najboljša rešitev, da bi lahko kupoval in prodajal v takšnem odnosu s strankami, kjer bi lahko videl obraze ljudi, ki so jim bile všeč moje knjige in so jih želeli kupiti.